Izgorelost – bolezen današnje (sodobne) družbe. Ali je vredno?!
Današnja tema bo spet malo drugačna od tipične podjetniške teme. Danes pišem o izgorelosti. Izgorelost seveda v današnjem času povezujemo s poslovnim svetom, saj zato tudi prihaja do nje. Živimo v svetu materializma, dela in v svetu, kjer so vrednote drugačne, kot so bile pred leti. Upam si staviti, da se velika večina ljudi spopada z izgorelostjo, ampak ali veste, kaj so lahko posledice tega in ali kako izgorelost odpravite.
Najprej bi se dotaknila teme, kaj izgorelost sploh pomeni.
Definicija IZGORELOSTI je, da je proces samoizčrpavanja, ko se posameznik žene onkraj vseh meja, da bi z dosežki zadovoljil svoja pretirana pričakovanja, podprta s tistimi, ki mu jih zastavlja okolica. izgorelost pa je končni psihofizični zlom, ki je posledica izčrpavanja skozi pretirano deolovno ali čustveno angažiranje. Z izgorevanjem se srečuje velika večina ljudi danes, izgorelost pa jih doživi manj.
Pred izgorelostjo nihče ni varen, izgorevajo pa več tisti, ki imajo več tveganih lastnosti, te lastnosti so deloholizem, prefekcionizem, čustvena ranljivost in občutljivost na kritiko. Bolj ogrožene so osebe, ki se ženejo vedno do konca, ki težko rečejo ne, ki se na trudijo, da bi bili drugi, ponavadi nadrejeni zadovoljni z njimi. Delovna izčrpanost je “normalno” stanje po intenzivnem delu, izgorelost pa je duševna motnja, ki je posledica nezmožnosti, da bi deloholizmu postavili zdrave meje.
“
Pred izgorelostjo nihče ni varen, izgorevajo pa več tisti, ki imajo več tveganih lastnosti, te lastnosti so deloholizem, prefekcionizem, čustvena ranljivost in občutljivost na kritiko.
Občutek, ko se nam zdi, da smo kronično utrujeni velikokrat enačimo z izgorelostjo, kar pa ni vedno res. Lahko je simptom različnih težav. Izgorelost se od delovne izčrpanosti razlikuje po tem, da poleg utrujenosti pri izgorelosti nastopi še veliko psihopataloških znakov.
Prvi znak je pretirano čustveno angažiranje, kot je nenehna pomoč drugim, kar pa vodi v kronično izčrpanost, tesnobnost. Če se deloholizem nadaljuje nastopijo panični napadi, čustveni izbruhi, znaki depresije, umik od ljudi, anksizioznost. Najbolj značilno pa je nihanje samopodobe, saj preutrujeni ne moremo več dosegati rezultatov, kar vodi v občutek ujetosti.
Kako si lahko pomagamo sami?
Predvsem se moramo poglobiti vase in postaviti sebe in svoje telo na prvo mesto. Zavedati se moramo, da smo vredni, da smo najbolj vredni mi in če se ne bomo postavili na prvo mesto nas zagotovo ne bo nihče drug, ne naši sodelavci, ne nadrejeni, ne domači s katerimi živimo. Če si povečujemo obremenitve na delu si moramo ravno tako povečati počitek in dejavnosti, ki nas razbremenijo. Tu rekreacija ni dovolj, potrebujemo kvaliteten počitek in spanje. Postavite si meje, postavite si prioritete.
Na področju izgorelosti je vodilna psihoterapevtka v Sloveniji dr. Andreja Pšeničny, ki v svojem intervjuju poudarja, da tiste, ki se ne znajo sami ustaviti ustavi njihovo telo. Kot primer navaja delo ženske z družino, ki opravlja projektno delo, doma ima družino, kateri se zaradi dela ne posveča dovolj. V službi je potrebno upoštevati roke, nima ustaljenega urnika, spanca ji primanjkuje. Misel na delo jo duši, na splošno ima občutek nemoči in izčrpanosti. Veliko ljudi zase dandanes govori, da so na robu izgorelosti. Kaj nam to predstavlja? Kaj nam to govori o današnji družbi? Ali so današnje družbene okoliščine take, da predstavljajo ugodno okolje za razvoj izgorelosti ali so te težave obstajale v preteklosti pod drugim imenom. Jaz močno dvomim, mislim, da je izgorelost odraz današnje materialistične družbe.
“
Imejte se radi, imejte radi svoje telo, privoščite si počitek, privoščite si spanec, počitnice, imejte radi svoje otroke, starše, partnerje, ljudi okrog sebe in posvetite čas tudi njim. Enkrat bo prepozno in tega mogoče ne boste mogli storiti, zato živite življenje, kot ga je potrebno živeti.
V raziskavah za Slovenijo je pokazano, da v Sloveniji o znakih izčrpavanja govori vsaka druga oseba, polovica med njimi je delovno izčrpana, druga polovica izgoreva. Je pa spodbudno, da se v Sloveniji v zadnjih letih o tem vse več govori in, da določena podjetja svoje zaposlene testirajo, kar je spodbudno.
Vendar pa kljub vsemu, kot sem že poudarila ne glede na našega delodajalca smo mi tisti, ki moramo poskrbeti zase. Zato s tem člankom zares želim spodbuditi vse, da razmišljate o sebi na prvem mestu.
